Pojdi na vsebino

Zemstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Konstantin Trutovski (1868): Zasedanje provincijskega zemstva

Zemstvo (rusko: земство, latinizirano: zemstvo) je bila institucija lokalne samouprave, ustanovljena v Ruskem imperiju leta 1861 kot posledica emancipacijske reforme ruskega carja Aleksandra II. Idejo o zemstvu je razvil Nikolaj Miljutin, prvi zemski zakoni pa so začeli veljati leta 1864. Po oktobrski revoluciji leta 1917 so boljševiki sistem zemstva ukinili in ga nadomestili z večstopenjskim sistemom delavskih in kmečkih svetov (sovjetov).

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Zemstva so bila ustanovljena kot del širših in obsežnih reform s ciljem ustvarjanja organov izvoljene lokalne samouprave.[1] Obstoječi sistem lokalne samouprave v Ruskem carstvu je na najnižji ravni predstavljal mir (občina) na regionalni ravni pa volost (oblast). Ti instituciji sta se nadaljevali tudi v obdobju zemstev, vendar sta bili zaradi pomanjkanja neodvisne oblasti obravnavani kot nezadostni.[2] Leta 1864 je car sprejel prvi zakon o zemstvih, ki je opredelil njihove pristojnosti. Zemstva so imela upravna pooblastila in bila osredotočena na lokalna vprašanja, ki jih obstoječe institucije niso obravnavale.[3]

Leta 1865 so bila zemstva ustanovljena v devetnajstih gubernijah v evropskem delu Rusije in v Besarabiji, med letoma 1866 in 1876 pa še v šestnajstih.[1] V treh baltskih gubernijah, devetih zahodnih gubernijah, ki jih je na račun Poljske priključila carica Katarina Velika, v večjem delu Kavkaza in na Finskem se zemstva niso ustanovila.[4] Zemstva Donske vojske, ustanovljena leta 1875 po obsežnih posvetovanjih s kozaškimi uradniki, so bila po šestih letih delovanja razpuščena.[1] Do leta 1913 so bila zemstva ustanovljena v 43 gubernijah.

Med letoma 1902 in 1905 so se pojavljala številna poročila o popolni izgubi neodvisnosti kmečkih članov zemstev, ker so se njihova pooblastila prenesla na deželne kapitane.[5][6] V tem času se je lokalna uprava tesneje povezala s centralno birokracijo, kot so bili guvernerjevi uradi, ministri za finance in ministri za notranje zadeve. V zadeve zemstev se je vse bolj vpletala posebna policija. Slednje ni bilo po volji uradnikov zemstev, med katerimi je bilo veliko naklonjenih liberalnemu ustavnemu političnemu gibanju. K povečanju napetosti so prispevala tudi finančna in praktična bremena zaradi rusko-japonske vojne.

Naraščajoče nezaupanje med centralno birokracijo in zemstvi je car prepoznal v svojem manifestu o pokrajinski upravi iz leta 1903. Njegov manifest je podprl reforme, ki jih je vodil notranji minister Vjačeslav von Plehve. Cilj Plehvejevih reform je bil prek guvernerjev vzpostaviti strožji nadzor nad zemstvi. Reforme so naletele na velik odpor zemstev, finančnih ministrov in tudi več guvernerjev. V Sankt Peterburgu je Plehve prisilil k odstopu guvernerja, ki je nasprotoval reformam. Plehve je tesno sodeloval z oddelkom ruske policije, ki ga je prej sam vodil, in z njegovo pomočjo odstavil številne člane zemstva.

Po ruski kmečki vstaji leta 1905–1906 so zemstva postala zelo konservativna. Georgij Lvov je bil izključen iz zemstva, ker je bil "nevaren liberalec". Zemske skupščine, v katerih je še vedno prevladovalo plemstvo, so se od leta 1905 bale nasilja in zemstva so se vse bolj osredotočala na zaščito interesov plemstva in ne na reševanje težav iz leta 1905.[7]

Zemstva so sprva dobila precejšnjo moč pri uvajanju davkov in nadzoru nad šolstvom, zdravstveno oskrbo, javnim blagostanjem, oskrbo s hrano in vzdrževanjem cest v svojih krajih. Radikalci, kot so bili Socialistična revolucionarna stranka in nihilisti, so sprva nasprotovali zemstvom, saj so menili, da so reforme premalo obsežne. Lenin se je v svojem članku "Kaj je treba storiti", objavljenem leta 1901, kljub temu zavzemal za kratkoročno zavezništvo z zemstvi proti carskemu terorju.

Pjotr Stolipin je kot predsednik vlade zemstvom podelil proračun in pooblastila, potrebna za izvedbo številnih projektov v okviru njegovih agrarnih reform. Njegova administracija je tudi povečala število zemstev s 34 na 43. Nova volilna zakonodaja je privedla do tega, da je 30 % članov tretje in četrte dume prihajalo iz zemstev. V obdobju pred revolucijo leta 1905 in skozi celotno Stolipinovo vladavino se je slog razprav med plemiči v zemstvu spremenil: tisto, kar se je začelo kot doseganje soglasja za izkazovanje uslug prijateljem in družini, se je spremenilo v strankarsko parlamentarno politiko, ki je bila že nekoliko podobna vladavini v 20. stoletju.[8][9]

Vseruska zemska zveza je bila ustanovljena avgusta 1914, da bi poenotila politiko zemstev. Zveza je bila liberalna organizacija in je po letu 1915 delovala skupaj z Zvezo mest.[10]

Med rusko revolucijo so zemstva izgubila vso avtoriteto. Edina resnična avtoriteta, ki je ostala v Rusiji, so bili sovjeti.[11] Volitve v zemstva so bile bojkotirane, ker so ljudje za avtoriteto sprejeli sovjete. Mnogo uradnikov zemstev je prenehalo opravljati svojo službo in začelo delati za sovjete.[11] Po oktobrski revoluciji je bil sistem zemstev razpuščen. Ponekod, na primer v Ukrajini, se je institucija ohranila in prevzela bolj nacionalistične oblike.[12]

Pristojnosti

[uredi | uredi kodo]

Zemstva prvotno niso bila pristojna za sprejemanje predpisov, zavezujočih za vse državljane znotraj njihove pristojnosti. Leta 1873 so lahko objavljala predpise, zavezujoče za vse državljane, vendar le v zvezi s preprečevanjem požarov. Njihova pooblastila so bila leta 1879 razširjena na predpise za preprečevanje širjenja epidemij in živalskih bolezni.[13]

Sčasoma je bil nad zemstvi uveden dodaten guvernerjev nadzor. Od leta 1867 zemstva niso smela več objavljati zapisnikov ali razprav brez posebnega dovoljenja guvernerja. Leta 1879 so guvernerji dobili pooblastilo, da lahko po lastni presoji odpustijo katerega koli zaposlenega v zemstvu. Največja sprememba v pooblastilih zemstev je nastala z zakonom Aleksandra III. z dne 25. junija, po gregorijanskem koledarju 12. junija 1890.[14] Zakon iz leta 1890 je kot dodaten nadzor ustanovil Urad za zemske zadeve. Uradnike urada je imenoval car, od lokalnih vladnih uradnikov pa maršal plemstva, okrožni tožilec in okrožna sodišča. Urad je med letoma 1891 in 1892 razveljavil 116 zemskih zakonov, od katerih jih je 51 izdala samo Vladimirska deželna skupščina.[14][15]

Reforme iz leta 1890 so zemskim skupnostim dale pooblastilo za izdajanje predpisov o najrazličnejših vprašanjih, ki so bili zavezujoči za vse državljane zunaj mestnih občin. V zameno so državljani pridobili pravico do pritožbe senatu na zemske zakone. V naslednjih 15 letih, je senat obravnaval 226 pritožb, ki so se nanašale predvsem na davčne spore. Reforme so spremenile pravni status moških, zaposlenih v zemstvu – iz zasebnikov so postali vladni uradniki.[16] Zemski uradniki so lahko svoje predpise uveljavljali tako, da so kršitelje privedli pred kazenska sodišča. Pred letom 1890 so bile seje zemstva pogosto prekinjene zaradi nesklepčnosti, ki je bila delno posledica tega, da uradniki za seje niso dobili plače ali kakšnega drugega nadomestila.[17]

Med letoma 1897 in 1899 se je resno razpravljalo o vprašanju ukinitve okrožnih zemstev in centralizaciji vseh funkcij znotraj pokrajinskega zemstva. Razprava je bila še posebej pomembna v Moskvi, kjer je Dmitrij Šipov, predsednik pokrajinskega zemstva, odstopil v znak protesta, da bi opozoril na razpravo.[18]

Leta 1902 so voditelji zemstev vložili peticijo pri carju Nikolaju II., da bi se zemstvo lahko pritožilo neposredno nanj, kar je cesar zavrnil.[19] Minister za notranje zadeve je uradnikom zemstev iz Tverja izrecno prepovedal stike z drugimi pokrajinami glede katerega koli vprašanja nacionalne politike.[20]

Skupščina zemstva

[uredi | uredi kodo]

Glavni organ zemstva je bila skupščina, katere člani so bili izvoljeni. Skupščina se je običajno sestajala enkrat letno, da bi obravnavala svoj program in imenovala namestnike za izvajanje odlokov, izdanih v odgovor na vprašanja, ki jih je zemstvo obravnavalo.[2]

Z odlokom Aleksandra II. iz leta 1864 je bilo ustanovljenih 33 pokrajinskih zemstev, ki so ustrezala obstoječim gubernijam. Vsaka gubernija je bila razdeljena na več okrožij, pri čemer je vsako okrožje imelo svoje okrožno zemstvo. Zakon o ustanovitvi zemstev je opredelil 14 ciljev, ki jih mora vsako zemstvo doseči:[21]

  1. Upravljanje premoženja in prihodkov zemstva
  2. Vzdrževanje premoženja zemstva
  3. Javna prehranska varnost
  4. Upravljanje filantropije, javne blaginje in vzdrževanje cerkvenih stavb
  5. Vzajemno zavarovanje premoženja
  6. Nadzor nad razvojem trgovine in industrije
  7. Gospodarski nadzor nad javnim šolstvom, javnim zdravjem in zaporniškim sistemom
  8. Spodbujanje sodelovanja pri preprečevanju bolezni goveda in pridelkov
  9. Izpolnjevanje civilnih, vojaških in poštnih zahtev
  10. Razdelitev državnih davčnih sredstev, izplačanih zemstvu
  11. Določitev, pobiranje in razdelitev lokalnih davkov
  12. Obveščanje javnosti o lokalnih možnostih socialnega varstva in državljanskih pravicah
  13. Izvedba volitev
  14. Posebne listine

Volitve

[uredi | uredi kodo]
Dvorana Poltavskega zemstva na začetku 20. stoletja

Zemstvo je bilo sestavljeno iz predstavniškega sveta (zemskoje sobranje) in izvršnega odbora (zemskaja uprava), ki ga je imenoval predstavniški svet. Člane odbora je sestavljalo pet skupin:

  • veliki zemljiški posestniki, se pravi plemiči, ki so imeli v lasti vsaj 590 akrov (2,4 km²) zemlje in so se srečanj udeleževali osebno,
  • pooblaščenci malih zemljiških posestnikov, vključno z duhovščino v njihovi vlogi zemljiških posestnikov,
  • pooblaščenci bogatejših meščanov,
  • pooblaščenci manj bogatih mestnih slojev in
  • pooblaščenci kmetov, ki jih je po zakonu z dne 12. (25.) junija 1890 imenoval guverner pokrajine, ali so jih izvolile oblasti.

Glasovi plemičev so imeli pri glasovanju večjo težo, čeprav so predstavljali le majhno manjšino prebivalstva.[22][23] Okrožna zemstva so morala imeti 40 % članov skupščine izvoljenih s strani kmetov, medtem ko za deželne skupščine, izvoljene iz okrožij, ta zahteva ni veljala. Na pokrajinski ravni je bila zato zastopanost kmetov precej nižja.[24][23]

Reforme Aleksandra III. iz leta 1890 so povečale zastopanost plemstva v zemstvih s 55 % leta 1886 na 72 % do leta 1903.[25] Nekateri zgodovinarji predstavljajo neenakost glede na količino zemlje, ki jo je predstavljal en član zemstva. Leta 1877 je vsak član kmečke skupščine predstavljal 1,76-kratnik zemlje, ki jo je predstavljal plemič. Do leta 1905 je vsak član kmečke skupščine predstavljal 6,47-kratnik zemlje, ki jo je predstavljal plemič.[26]

Osebe, mlajše od 25 let, osebe v kazenski preiskavi, obsojeni kriminalci in tujci niso smeli biti v zemstvu.[27] Ženske, ki so imele dovolj premoženja za sedež v zemstvu, same niso mogle glasovati, a so lahko imenovale moškega pooblaščenca, ki je glasoval v njihovem imenu.[28] Do leta 1913 je bilo 20–40 % volilnih upravičencev v Tulski oblasti žensk, vendar niso imele pravice do opravljanja funkcije poslank, kar je bilo de iure potrjeno z zakonom leta 1903.[29]

Pred vsakimi volitvami so bili objavljeni seznami volilnih upravičencev in dani v javno obravnavo. Zemstvo je lahko na podlagi javne obravnave volivce odstranilo ali dodalo na seznam. Volivci so morali voliti osebno. Volilni organi niso smeli dajati navodil, kako naj kandidati ravnajo po izvolitvi. Guverner je lahko ugovarjal postopku in začasno ustavil volilne odločitve. Volilna reforma leta 1890 je privedla do ločenih volilnih organov za plemiče in navadne volivce. V tem času duhovniki, Judje in kmetje brez zemlje niso imeli volilne pravice na volitvah v zemstvo. Sledila je volilna reforma, delno motivirana z upadom števila plemiških lastnikov zemlje, kar je pomenilo, da so njim namenjena mesta v skupščini ostala prezna. Volilne reforme so zmanjšale velikost skupščin in število poslancev za 20–30 %.[30]

Leta 1906 je lahko vsako zemstvo izvolilo enega poslanca, ki ga je zastopal v državnem svetu.[31] Odsotnost z sej se je v tem obdobju močno povečala. Številna zemstva so veljala za dobro obiskana, če se je sej udeležila polovica njihovih članov.[32] Pravila, ki so urejala volitve v zemstva, so postala model za volilni zakon iz leta 1906.

Postopki

[uredi | uredi kodo]

Zemske skupščine so se sestajale vsaj enkrat letno, ne več kot dvajset dni. Izredne seje zemstva so zahtevale dovoljenje ministra za notranje zadeve. Na teh sejah so se lahko obravnavalo le vprašanja, ki jih je odobril minister. Pokrajinske seje je odpiral in zapiral lokalni guverner, okrožne seje pa lokalni maršal plemstva. Zemske skupščine so običajno imenovale manjše komisije, zadolžene za izvedbo njihovih sklepov. Ena takšnih komisij je bil izvršilni odbor, ki je deloval vse leto. To, da je nekdo več let opravljal funkcijo maršala plemstva in predsednika izvršnega odbora, ni bilo nič nenavadnega.[33]

Zakone zemstva sta morala običajno odobriti guverner ali minister za notranje zadeve. Zakoni so lahko bili zavrnjeni z utemeljitvijo, da so nezakoniti ali v nasprotju z državnimi interesi. Če zakoni niso bili odobreni, so morali guvernerji o tem obvestiti skupščino in predlagati spremembe zakona, ki bi omogočile njegov sprejem. Če kompromisa ni bilo mogoče najti, je zadevo obravnaval senat. Od guvernerja se je pričakovalo, da bo nastopil kot tožnik in dokazal, da je bil odlok zemstva nepravičen. Guverner je lahko po uveljavitvi odloka preklical njegovo odobritev.[34][15] Po letu 1890 je ministrstvo za notranje zadeve z razširjenimi nadzornimi pooblastili začelo dosledno ovirati delo pokrajinskih zemstev.[6]

Uradniki

[uredi | uredi kodo]

Od leta 1864 do 1889 so zemstva volila mirovne sodnike.[31] Po tem obdobju je bil ustanovljen položaj zemskega načelnika, ki ga je imenovalo lokalno plemstvo, plačevalo pa ga je zemstvo. To v zemstvu ni bilo priljubljeno. Skupščina je poskušala znižati njegovo plačo, kar je pripeljalo do več tožb.[35] Od leta 1866 do 1905 so uradniki zemstva v veliki meri smeli sklepati pogodbe. Občasno so bile izjemoma dovoljene na primer pogodbe o požarnem pozavarovanju ali prodaji velikih kmetijskih strojev.[31]

Tretji element

[uredi | uredi kodo]

Izvršilni odbori zemstva so bili vključeni v upravljanje osebja, ki je delalo za zemstvo. V to osebje so spadali tudi zunanji strokovni sodelavci, imenovani "tretji element". Med slednjimi so bili predvsem zdravstveni delavci, pedagogi, agronomi in drugi.[22][36][37][38] Tretji element je bil vir nezaupanja centralne vlade do zemstev. Za razliko od upraviteljev zemstva (prvi element) in namestnikov (drugi element) je tretji element pogosto prihajal iz kmečkega razreda. Njihov status je bil pogost vzrok za sume, da so liberalni radikalci, kar so nekateri resnično bili, in njihovo preganjanje s strani policije.[39]

Izraz "tretji element" je leta 1900 skoval viceguverner Vladimir Kondoidi, da bi označil radikalne uslužbence zemstva v Samari. Trdil je, da je tretji element v veliki meri prevzel nadzor nad dejanskim delovanjem zemstva. Samarski guverner je nato vodil preiskavo, ki je odkrila, da več kot polovica uslužbencev zemskega sveta nikoli ni oddala vlog za odobritev guvernerju, kot to zahteva zakon.[40]

Davki

[uredi | uredi kodo]
Grigorij Mjasojedov (1872): Zemstvo obeduje; na sliki je upodobljen najrevnejši, kmečki del zemstva

Ena glavnih funkcij zemstev je bil njihov deseti cilj: razdelitev dodeljenih državnih sredstev. V zgodnjih letih je bilo zemstvom dodeljenih približno 20 % letnih državnih prihodkov Rusije. Zemstva so prejemala davčne prihodke tudi iz različnih drugih virov in za različne namene. Tipično davčno politiko zemstva je težko opredeliti. Zemljiški davek, ki je predstavljal med 3 in 90 odstotki prihodkov zemstva, na primer, je bil odvisen tako od zemstva kot od letine. V številnih okrožjih naj bi v imenu zemstva davke na žetev pobirala policija. V praksi je to povzročalo obilo težav, ker zemstvo ni bilo pristojno za policijo, skupščinam pa je bilo prepovedano nagrajevati policijo, vključno z zahvalami.[41] Leta 1866 je senat odločil, da zemstva ne smejo obdavčiti industrijske proizvodnje.[42]

Na začetku sistema zemstev so obstajale tudi naravne obveznosti, kot so obveznost opravljanja cestnih del, in davki v naravi, na primer davek v pšenici, ki je bil za kmete bolj zaskrbljujoč kot denarne obdavčitve. Ti davki so predstavljali velik del sredstev zemstva, vendar niso bili priljubljeni. Sčasoma so se večinoma pretvorili v davke v denarju.[43] Tudi ta politika ni bila priljubljena, saj so kmetje zemstva pogosto imeli za ničvredne institucije, ki so pobrale veliko davkov.[44][38]

Izdatki zemstev so se z 89,1 milijona rubljev leta 1900 povečali na 290,5 milijona rubljev leta 1913. Od slednjega zneska je bilo 90,1 milijona rubljev porabljenih za izobraževanje, 71,4 milijona za zdravstveno pomoč, 22,2 milijona za izboljšave kmetijstva in 8 milijonov za veterinarske ukrepe. Glavni viri prihodkov zemstev so bili davki na zemljišča, gozdove, podeželska bivališča, tovarne, rudnike in druge nepremičnine.[45]

Udeleženci ruske revolucije leta 1905 so bili večinoma tudi udeleženci zemstev.[46] V letih 1905–1906 je 66 okrožij bojkotiralo plačevanje davkov, ki so se jim zdeli previsoki. Nezadovoljstvo je bilo najhujše tam, kjer je bil davek zemstva na zemljišča, dodeljena kmetom, obdavčen veliko višje kot na zasebna zemljišča.[47] Med pomembnejšimi udeleženci revolucije leta 1905, povezanimi z zemstvi, so bili Dmitrij Šipov, Dmitrij Šahovskoj, Georgij Lvov, Pavel Dolgorukov in Fjodor Redičev.[48] Več njih je bilo tudi članov Besede, tajne organizacije liberalcev, ki so razpravljali o vprašanjih zemstev.[49]

Leta 1917 so podeželska društva v Stavropolu zavrnila plačevanje davkov in bojkotirala šole, zdravstvene domove in vse druge storitve, ko je bilo tam prvič uvedeno zemstvo. Zaradi naraščajočih napetosti je policija ubila tri protestnike, zemstvo pa je ostalo na oblasti. Guverner je o tem poročal:

"Nezadovoljstvo podeželskega prebivalstva z uvedbo zemstva je bilo očitno skoraj povsod v provinci kmalu po razdelitvi davčnih seznamov. Kmetje, ki niso bili dovolj obveščeni o davkih in področju delovanja zemstva, ki je obstajalo šele v prvem letu obstoja, so opazili predvsem izjemno povečanje lokalnih davkov."[50]

Šolstvo

[uredi | uredi kodo]
Zgradba nekdanje zemske osnovne šole v Krasnem

V času obstoja zemskega sistema se je pismenost povečala z 10 % na 68 %.[51] Zemski izobraževalni sistem je bil zgrajen na obstoječih kmečkih in cerkvenih izobraževalnih sistemih. Od leta 1907 do 1917 je vse večji nadzor nad izobraževanjem izvajalo ministrstvo za šolstvo.

Od leta 1886 in ves čas obstoja zemstev si je centralna carska birokracija prizadevala pridobiti dodaten nadzor nad osnovnim šolstvom. Nadzor se je začel s posebnimi šolskimi inšpekcijami, ki so lahko dosegle zaprtje nezadovoljivih šol. Maršal plemstva je z zakonodajo o osnovnih šolah iz leta 1874 dobil posebne privilegije: izvajanje šolskih inšpekcij, izključno pooblastilo za odpiranje novih šol in predsedovanje šolskim odborom. Ti privilegiji niso imele velikega vpliva na šole, ker večina zemstev nikoli ni prepustila finančnega nadzora nad šolami šolskim odborom in mnogi domnevni inšpekcijski pregledi preprosto niso bili nikoli izvedeni. Kmetje so večinoma dajali prednost zemskim šolam pred obstoječimi šolami, ki sta jih ustanovila krona ali duhovščina. Število šol, ki jih je upravljala Cerkev, se je z 24.000 leta 1886 do leta 1880 zmanjšalo na 4.000.[52]

Šolski sistem zemstva je bil zgrajen na obstoječem kmečkem izobraževalnem sistemu. Pred letom 1870 so morale kmečke skupnosti zagotavljati izobraževalne ustanove, zemstva pa učiteljem niso zagotavljala zanesljivega plačevanja. V 70. letih 19. stoletja so zemstva že zagotavljala plače učiteljev in dodatna sredstva, kot so šolske table. Prehod od financiranja teh šol s strani kmečkih skupnosti do financiranja iz proračunov zemstva je trajal več desetletij. Zemstva so dosegla proračunsko enakost z lokalnimi kmečkimi skupnostmi šele leta 1889, nato pa so se proračuni zemstva hitro povečali in izobraževanje je postalo največji delež v teh proračunih. Leta 1893 so skupni izdatki zemstev za izobraževanje znašali 9 milijonov rubljev, leta 1913 pa skoraj 90 milijonov rubljev.[53] Učenci zemskih šol so lahko po presoji zemstva opravljali letne izpite. Stopnja uspešnosti na teh izpitih je služila za ocenjevanje uspešnosti učiteljev, moški učenci, ki so izpite opravili, pa so imeli krajšo vojaško službo.[54]

Učitelji zemstva so večinoma prihajali iz srednjega družbenega razreda. Med učitelji so bili moški in ženske, pri čemer je bilo več žensk. Učitelje so težile nizke plače, osamljenost v neznanih skupnostih in to, da so bili neporočeni. Leta 1911 je bilo poročenih samo 17 % učiteljic in 47 % učiteljev.[55]

Prvi formalni učni načrt za šolstvo v zemstvu je leta 1897 ustvarilo ministrstvo za šolstvo. Program je predpisoval šest ur poučevanja Božje besede, tri ure slovanske cerkve, osem ur ruskega jezika, dve uri pisanja in pet ur aritmetike tedensko.[56] Skoraj vsaka druga oblika šolanja je bila deležna kritik, vsi pa so spodbujali branje besedil in petje cerkvenih pesmi.[57]

Leta 1907 je Duma ustanovila sklad za ustanavljanje šol v vsaki vasi v Rusiji. Sredstva so bila prek zemstev razdeljena obstoječim šolam ali pa so bila dana šolskim kuratorjem, kar je pogosto sprožilo gradnjo novih šol. Pod vodstvom šolskih kuratorjev je nastala nova kategorija "državnih šol", ki niso bile povezane z zemstvi. Leta 1910 je ministrstvo za šolstvo ustanovilo nacionalni pokojninski sklad, v katerega so se lahko vključili vsi učitelji. Dodatni upravni ukrepi leta 1913 so povzročili, da so bile obstoječe zemske šole pod večjim vplivom ministrstva za šolstvo kot zemstva samega. Leta 1914 so zemstva izgubila moč usmerjanja šolskih učiteljev, ministrstvo pa je pridobilo moč odpustiti vse šolske učitelje, za katere je menilo, da so neprimerni.[58]

Zdravstvo

[uredi | uredi kodo]
Zemska bolnišnica v Brusilovu, Žitomirska oblast

Pred uvedbo zemskega zdravstvenega sistema so se ruski kmetje za zdravstveno oskrbo zanašali večinoma na zdravilce, specializirane za magične napeve in ljudska zdravila. Zemstva so na podporo zdravstvenemu sistemu gledale kot na svojo najpomembnejšo nalogo. Da bi to dosegla, so zemstva spodbujala politike, ki so omejevali neposredne stroške zdravstvene oskrbe za kmete, naj tega ne počnejo, in ponudnikom zdravstvenih storitev dajala davčne olajšave. Medicinski kadri, ki so jih podpirala zemstva, so se osredotočili na izobraževanje na področju higiene in preventivne medicine.[59] Uradniki in zdravniki zemstva so se zavedali težavnosti ne le pri tem, da nepismeni, bogaboječi kmetje niso zaupali v večinoma sekularni zdravstveni sistem, ampak tudi pri tem, da sploh niso razumeli razlike.[60] Rast zdravstvenega sistema je bila počasna in odvisna od rasti tretjega elementa. Prvi plačani birokrati v zemstvu so se pojavili šele v sedemdesetih letih 19. stoletja, naraščajoče število plačanih birokratov pa je seveda neizogibno vodilo do naraščajočih proračunov. V zgodnjem obdobju zemstva so proračunske težave večkrat privedle do odpuščanja ravno zdravnikov.[61] Do leta 1910 je bilo razmerje med zdravniki in pacienti v skoraj vseh okrožjih slabše od 1 proti 10.000.[62]

Zdravniki so imeli velike težave zaradi pomanjkanja zaupanja zemstev. Priporočila, kot je financiranje izboljšav v bolnišnicah, so se v skupščinah premlevala neskončno dolgo. Zdravniki so večkrat poskušali ustanoviti nacionalno organizacijo za napredek zdravstva, vendar je bila njena uvedba odložena do leta 1885. Eden od ciljev, ki naj bi ga ta nacionalni sistem dosegel, so bili enotni zdravstveni zapisi, ki bi olajšali analizo primerov iz drugih provinc. Zdravniki so zahtevali tudi prehod s sistema okrožnih bolnišničnih storitev, zaradi katerih so večino časa preživeli na potovanjih v oddaljene vasi obiskovat bolnike, na stacionarni sistem, kjer bi zdravniki imeli redne ure v zdravstvenem centru. Zemstva so v sedemdesetih letih 19. stoletja nasprotovala stacionarnemu sistemu, ker oddaljeni vaščani, ki so plačevali davke za zdravstveno službo, ne bi imeli vsi enakega dostopa. Ko se je število zdravnikov povečalo, je v osemdesetih letih 19. stoletja stacionarni sistem postal bolj priljubljen.[61]

Ko je bil sistem okrožij ukinjen, so se zemstva zapletla v burne razprave o tem, kaj storiti s feldšerji, ki so zapolnjevali vrzel med idealno zdravstveno oskrbo, ki si jo prizadevala vzpostaviti zemstva, in tisto, ki jo je bilo mogoče zagotoviti. Za feldšerje so bile uvedene omejitve, tako da je velik del njihovega vsakodnevnega dela tehnično postal nezakonit, vendar ni bilo nikogar drugega, ki bi nudil zdravstveno oskrbo. To je bilo splošno znano in vsi so to tolerirali, vendar je vse večja kriminalizacija feldšerjevega dela simbolizirala tisto, kar je moral zemski zdravstveni sistem še doseči. Eden od razlogov za nasprotovanje zemstev je bil, da so feldšerji zabrisali meje med tradicionalno duhovno medicino in sodobno medicino. Namesto da bi feldšerska praksa izginila, je bila leta 1871 odprta za ženske, da bi zadostila naraščajočim potrebam. Ob naraščajočem številu feldšerjev se je povečala tudi njihova profesionalnost zaradi vse večjega formalnega usposabljanja za zdravniške asistente.[63]

V sedemdesetih letih 19. stoletja so se začeli sestajati sanitarni sveti, vendar so začeli uveljavljati šele po letu 1879, ko so zemstva pridobila pooblastila za izdajanje sanitarne zakonodaje, zavezujoče za vse državljane. Pri razvoju sanitarnih svetov in zatem redno zaposlenih sanitarnih strokovnjakov je bila še posebej vodilna Moskva.[64]

Velika težava v obdobju zemstev je bilo babištvo. Skoraj vsak drugi kmečki otrok ni odrasel. Na tem področju so zemstva padla. Na vrhuncu babištva v času zemstev so bile babice prisotne samo pri 2 % porodov. Glavni vzrok za neuspeh je bil, da kmečke ženske niso želele, da bi bili pri njihovih porodih prisotni tujci.[65]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 Volvenko, Aleksei (2007). »The Zemstvo Reform, the Cossacks, and Administrative Policy on the Don, 1864–1882«. V Burbank, Jane; Von Hagen, Mark; Remnev, A.V. (ur.). Russian Empire: Space, People, Power, 1700-1930. Indiana University Press. str. 348. ISBN 9780253219114.
  2. 1 2 Vucinich & Emmons (1982, str. 44)
  3. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 35.
  4. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 34.
  5. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 118.
  6. 1 2 Figes, str. 53.
  7. ↑ Figes, str. 207.
  8. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 155–161.
  9. ↑ Figes, str. 50, 253.
  10. ↑ »Unions of zemstvos and cities«. Encyclopedia of Ukraine. Canadian Institute of Ukrainian Studies. Pridobljeno 8. februarja 2016.
  11. 1 2 Figes, str. 359.
  12. ↑ »Zemstvo«. Encyclopedia of Ukraine. Canadian Institute of Ukrainian Studies. Pridobljeno 30. aprila 2024.
  13. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 47.
  14. 1 2 Vucinich & Emmons 1982, str. 58.
  15. 1 2 Kulikov, Vladimir V. (3. julij 2014). "Local Self-Government and Administrative Oversight: The Historical Experience of the Zemstvo". Russian Studies in History. 53 (3): 56–69. doi:10.1080/10611983.2014.1020228.
  16. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 181–184.
  17. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 47–50.
  18. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 195.
  19. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 140.
  20. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 205.
  21. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 45.
  22. 1 2 Ascher, Abraham (2014). The Russian Revolution: A Beginner's Guide. Oneworld Publications. str. 3.
  23. 1 2 Figes, str. 47.
  24. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 84–85.
  25. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 54.
  26. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 85–89.
  27. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 38.
  28. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 83.
  29. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 94–95.
  30. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 40–43.
  31. 1 2 3 Vucinich & Emmons 1982, str. 48.
  32. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 118–119.
  33. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 40–56.
  34. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 57–58.
  35. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 193–195.
  36. ↑ Vucinich & Emmons (1982, str. 53)
  37. ↑ Vucinich & Emmons (1982, str. 120)
  38. 1 2 Figes, str. 52.
  39. ↑ Figes, str. 52–53.
  40. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 93.
  41. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 97–104.
  42. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 206.
  43. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 98.
  44. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 111.
  45. ↑ RUSSIA, U.S.S.R. A Complete Handbook. 1933. Ur. P. Malevsky-Malevich. str. 500.
  46. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 440.
  47. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 108.
  48. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 145–146.
  49. ↑ Figes, str. 165.
  50. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 109.
  51. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 243.
  52. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 247–252.
  53. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 253–264.
  54. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 259–260.
  55. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 260–262.
  56. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 260.
  57. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 263.
  58. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 266–268.
  59. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 279–284.
  60. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 294.
  61. 1 2 Vucinich & Emmons 1982, str. 286–291.
  62. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 306.
  63. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 292–294.
  64. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 300–301.
  65. ↑ Vucinich & Emmons 1982, str. 302.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Dodatno branje

[uredi | uredi kodo]
  • Darrow, David W. "The Politics of Numbers: Zemstvo Land Assessment and the Conceptualization of Russia's Rural Economy." The Russian Review 59.1 (2000): 52-75.
  • Emmons, Terence, and Wayne S. Vucinich, eds. The Zemstvo in Russia: An Experiment in Local Self-Government (Cambridge University Press, 1982) essays by scholars.
  • Fallows, Thomas S. "The Russian Fronde and the Zemstvo Movement: Economic Agitation and Gentry Politics in the Mid-1890s." The Russian Review 44.2 (1985): 119-138. online
  • Porter, Thomas, and William Gleason. "The 'Zemstvo' and Public Initiative in Late Imperial Russia." Russian History 21.4 (1994): 419-437. online
  • Porter, Thomas Earl. The Zemstvo and the emergence of civil society in late imperial Russia 1864-1917 (Edwin Mellen Press, 1991).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zemstvo&oldid=6727804«