Pojdi na vsebino

Portovec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kozarec portovca
Uradna garancijska nalepka s steklenice portovca

Portovec ali portsko vino (znan tudi kot vinho do Porto, portugalska izgovorjava: [ˌviɲu duˈpoɾtu] ali preprosto porto) je portugalsko obogateno vino, proizvedeno v dolini Douro na severu Portugalske.[1] Običajno je sladko rdeče vino, ki ga pogosto postrežejo s sladicami, čeprav je na voljo tudi v suhih, polsuhih in belih sortah.

Porto se od drugih vin razlikuje po svojem značilnem postopku pridelave: zgodnji prekinitvi vrenja z dodajanjem nevtralnega grozdnega žganja. Ta postopek vinu podeli edinstvene lastnosti, vključno z intenzivnim okusom in aromo, bogatimi sadnimi notami, običajno visoko stopnjo sladkosti in razmeroma visoko vsebnostjo alkohola, ki se giblje med 19 in 22 vol. %.

Obstaja veliko vrst porta; glavni kategoriji rdečega porta sta Ruby in Tawny. Vina Ruby so mlajša in zorijo le nekaj let ali manj; v to skupino spadajo običajni porti Ruby (pogosto imenovani »Fine Ruby«), Ruby Reserve, Late Bottled Vintage (LBV), Crusted in Vintage. Porti Tawny pred prodajo običajno precej dlje zorijo v sodih in – z izjemo tistih z najkrajšim obdobjem zorenja – nosijo oznako starosti v desetletnih intervalih, od 10 do 50 let. Posebna vrsta porta tawny je Colheita; gre za vino, ki zori v sodu in je pridelano iz grozdja ene same letine.

Beli porti so pridelani iz drugačnih sort grozdja kot rdeči porti. Poznamo običajne, mlade bele porte (pogosto imenovane »Fine White«), White Reserve, v sodih zorjene bele porte z oznako starosti (po enakem sistemu kot pri portih tawny) ter bele Colheite.

Rdeči porti so na voljo v različnih odtenkih, kot so tawny (jantarno-rjavkast), zlati in svetlo zlati, medtem ko barva belih portov sega od bledo rumene in slamnate do zlato-bele.[2]

Tako v Evropski uniji kot v Združenih državah Amerike lahko oznako »port« nosijo le vina s Portugalske.[3][4]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Leta 1678 je trgovec z vinom iz Liverpoola v Viano do Castelo, severno od Porta, poslal dva nova predstavnika, da bi se izučila v trgovini z vinom. Med oddihom v dolini reke Douro sta obiskala opata iz Lamega, ki jima je postregel z »zelo prijetnim, rahlo sladkim in izjemno gladkim« vinom, obogatenim z destiliranim alkoholom. Nad izdelkom sta bila tako navdušena, da sta odkupila celotno opatovo zalogo in jo poslala domov.[5]

Porto je v Angliji postal zelo priljubljen po sklenitvi Methuenovega sporazuma leta 1703, ko so trgovci zanj lahko plačevali nizke uvozne dajatve, hkrati pa je vojna s Francijo angleškim ljubiteljem vina onemogočila dostop do francoskih vin. Britanski uvozniki so prepoznali, da bo gladko vino, ki je bilo že obogateno z alkoholom in je ustrezalo angleškemu okusu, prestalo potovanje do Londona.

Klet Sandeman, Vila Nova de Gaia, Portugalskal

Dolgotrajna britanska vpletenost v trgovino s portom se odraža v imenih številnih izvoznikov in blagovnih znamk; med najbolj znanimi so Broadbent, Cockburn, Croft, Dow, Gould Campbell, Graham, Osborne, Offley, Sandeman, Taylor in Warre. Pomembni so tudi izvozniki nizozemskega in nemškega porekla, na primer Niepoort in Burmester. Britanska prisotnost je postala tako močna, da so ustanovili trgovsko združenje, ki je preraslo v nekakšen klub za gospode. Nekaj ​​podjetij za izvoz in pridelavo porta so ustanovile tudi domače portugalske družine; med najboljšimi sta Ferreira in Quinta do Crasto. Obe hiši, Ferreira in Quinta do Crasto, sta bili pionirki pri uveljavljanju doline Douro kot regije za pridelavo namiznih vin: Ferreira od leta 1952 proizvaja vino Barca Velha, Quinta do Crasto pa je v začetku 1990-ih postala druga pomembna proizvajalka.

Regija in proizvodnja

[uredi | uredi kodo]
Vinogradi, iz katerih se proizvaja portovec, so pogosti vzdolž pobočij, ki obdajajo dolino reke Douro na severu Portugalske.

Portovec se proizvaja iz grozdja, pridelanega in predelanega v razmejeni regiji Douro.[6] Pridelano vino se nato obogati z dodatkom nevtralnega grozdnega žganja, znanega kot aguardente, da se ustavi fermentacija, v vinu ostane ostanek sladkorja in poveča vsebnost alkohola. Okrepčevalni alkohol včasih imenujejo žganje, vendar je malo podobno komercialnemu žganju. Vino se nato shrani in stara, pogosto v sodih, shranjenih v loži (kar pomeni »klet«), kot je v primeru Vila Nova de Gaia, preden se ustekleniči. Vino je dobilo ime portovec v drugi polovici 17. stoletja po pristaniškem mestu Porto ob izlivu reke Douro, od koder je bil velik del proizvoda prinesen na trg ali za izvoz v druge države v Evropi. Dolina Douro, kjer se proizvaja portovec, je bila leta 1756 opredeljena in ustanovljena kot zaščitena regija, ime Douro pa uradno ime, zaradi česar je tretje najstarejše vino za chiantijem (1716) in tokajem (1730).

Območje doline reke Douro na severu Portugalske ima mikroklimo, ki je optimalna za gojenje oljk, mandljev in zlasti grozdja, pomembnega za izdelavo portovca. Regija okoli občin Pinhão in São João da Pesqueira velja za središče proizvodnje portovca in je znana po svojih slikovitih kvintah – posestvih, ki se držijo skoraj navpičnih pobočij, ki se spuščajo do reke.

Vinorodna regija Douro je tretje najstarejše zaščiteno vinorodno območje na svetu, za območjema Chianti (leta 1716) in Tokaj (leta 1730).

Leta 1756 je bila v času vladavine markiza de Pombala ustanovljena družba Companhia Geral da Agricultura das Vinhas do Alto Douro (C.G.A.V.A.D., znana tudi kot Splošna družba za vinogradništvo v zgornjem toku reke Douro ali Družba za vino Douro), katere namen je bil zagotoviti kakovost izdelka in poštene cene za končnega potrošnika. Družba C.G.A.V.A.D. je bila pristojna tudi za določanje, katera vina port so namenjena izvozu in katera za domačo porabo, ter za upravljanje zaščitene geografske označbe.[7]:536–540

Tudi drugod po svetu – v Argentini, Avstraliji, Kanadi, Franciji, Indiji, Italiji, Južni Afriki, Španiji in Združenih državah Amerike – pridelujejo okrepljena vina v slogu porta, vendar smejo v skladu s pravili Evropske unije o zaščiteni označbi porekla le vina s Portugalske nositi oznako »port«.[3][4]

Vinorodne regije

[uredi | uredi kodo]
Zorenje v lesenih sodih

Razmejeno območje doline reke Douro zajema obsežen pas zemljišč s podlago iz predkambrijskega skrilavca in granita. Dolina se začne pri vasi Barqueiros (približno 70 km gorvodno od Porta) in razteza proti vzhodu skoraj do španske meje. Pred vplivi Atlantskega oceana regijo varuje gorovje Serra do Marão. Območje je razdeljeno na tri uradne cone: Baixo (spodnji) Corgo, Cima (zgornji) Corgo in Douro Superior.[7]:536

Baixo Corgo – Najbolj zahodna cona, ki leži nizvodno od reke Corgo, s središčem v občini Peso da Régua. To je najbolj namočeno območje pridelave porta s povprečno letno količino padavin 900 milimetrov in najnižjo povprečno temperaturo med vsemi tremi conami. Tu pridelano grozdje se večinoma uporablja za proizvodnjo cenovno dostopnih pristaniških vin (portov) tipa ruby in tawny.

Cima Corgo – Ta regija leži gorvodno od območja Baixo Corgo, njeno središče pa je mesto Pinhão (občina Alijó). Povprečna poletna temperatura v regiji je za nekaj stopinj višja, letna količina padavin pa znaša približno 700 milimetrov. Grozdje, pridelano na tem območju, velja za kakovostnejše in se uporablja za polnjenje vin tipov vintage, reserve, starani tawny in late bottled vintage.

Douro Superior – Najbolj vzhodno območje, ki se razteza skoraj do španske meje. To je najmanj obdelano območje v regiji Douro, deloma zaradi težav pri plovbi po reki mimo brzic Cachão da Valeira. Gre za najbolj suho in toplo območje v regiji Douro. Teren je na splošno razmeroma raven, kar omogoča mehanizacijo.

Grozdje

[uredi | uredi kodo]
Portovci letnika 1870 in 1873

Za pridelavo portovca je dovoljenih več kot sto sort grozdja (castas), čeprav se v večjem obsegu goji in uporablja le pet sort (Tinta Barroca, Tinto Cão, Tinta Roriz (Tempranillo), Touriga Francesa in Touriga Nacional).[8] Sorta Touriga Nacional velja za najbolj zaželeno sorto za pridelavo portovca, vendar sta zaradi zahtevnosti gojenja in majhnega pridelka najbolj razširjena sorta Touriga Francesa. Beli portovci se pridelujejo na enak način kot rdeči, le da se zanje uporablja belo grozdje – sorte Donzelinho Branco, Esgana-Cão, Folgasão, Gouveio, Malvasia Fina, Rabigato in Viosinho. Čeprav so nekateri pridelovalci eksperimentirali s portovci iz ene same sorte grozdja, so vsi komercialno dostopni portovci mešanica različnih sort. Od krize zaradi trtne uši (Phylloxera) se večina trt goji na cepljenih podlagah; izjema je vinograd Nacional na posestvu Quinta do Noval, ki od zasaditve leta 1925 daje grozdje za nekatere najdražje portovce posameznih letnikov.

Grozdje za portovec je na splošno prepoznavno po majhnih in gostih jagodah, ki zagotavljajo koncentrirane in obstojne okuse, primerne za dolgotrajno zorenje. Medtem ko so sorte grozdja za portovec, pridelan na Portugalskem, strogo določene s strani Inštituta za vino Porto (*Instituto do Vinho do Porto*), so lahko vina zunaj te regije, ki se tržijo kot portovec, pridelana iz drugih sort.

Prodaja

[uredi | uredi kodo]

Leta 2013 je bilo prodanih 8,7 milijona zabojev portovca (kar je 3,6 % manj kot leto prej) v vrednosti 499 milijonov dolarjev. Prodaja portovca od leta 2005 upada; leta 2014 je bila za 16 % nižja kot leta 2005.[9] Leta 2023 je bilo prodanih približno 7,2 milijona zabojev v vrednosti 364 milijonov evrov.[10] Nekateri upad prodaje pripisujejo naraščajočim cenam, ki so posledica višjih stroškov alkohola, uporabljenega v procesu pridelave. Upad prodaje pripisujejo tudi svetovnemu trendu naraščanja vsebnosti alkohola v namiznih vinih.[11] Od leta 2014 je vodilna blagovna znamka na Portugalskem Cálem, ki letno proda 2,6 milijona steklenic.[12]

Prevoz

[uredi | uredi kodo]
Rabelos, – vrsta čolna, ki se je tradicionalno uporabljal za prevoz sodov portovca po reki Douro do kleti v kraju Vila Nova de Gaia blizu Porta, kjer so vino skladiščili in starali
Barco rabelo naložen s sodi portovca za predstavitvene namene

Portovec se prideluje iz grozdja, vzgojenega v dolini reke Douro. Do leta 1986 se je lahko iz Portugalske izvažal izključno iz kraja Vila Nova de Gaia blizu Porta, drugega največjega mesta v državi. Vino so tradicionalno prevažali po reki navzdol s čolni z ravnim dnom, imenovanimi barcos rabelos, in ga nato predelali ter shranili. V 1950-ih in 1960-ih so na reki zgradili več hidroelektrarn, s čimer se je ta način tradicionalnega prevoza končal. Danes vino iz vinogradov prevažajo s tovornjaki cisternami, čolni barcos rabelos pa se uporabljajo le še za regate in druge prireditve.

Vrste

[uredi | uredi kodo]

Portugalski porto je na voljo v več vrstah, ki jih lahko razdelimo v dve glavni kategoriji: vina, zorjena v zatesnjenih steklenicah in vina, zorjena v lesenih sodih.

Prva so brez stika z zrakom in so podvržena tako imenovanemu »reduktivnemu« staranju. Pri tem procesu vino zelo počasi izgublja barvo ter postane mehkejše v ustih in manj bogato s tanini.

Druga, ki zorijo v lesenih sodih – ti zaradi svoje prepustnosti omogočajo rahel stik s kisikom –, so podvržena tako imenovanemu »oksidativnemu« staranju. Tudi ta vina izgubljajo barvo, vendar hitreje. Zaradi izhlapevanja (t. i. angelski delež) se zmanjša tudi njihova prostornina, rezultat pa je vino z nekoliko večjo viskoznostjo.

Inštitut IVDP (Instituto dos Vinhos do Douro e Porto) porto deli na dve kategoriji: običajni portovci (standardni ruby, triletni tawny in beli porto) ter Categorias Especiais (posebne kategorije), kamor sodijo vse preostale vrste.

Ruby

[uredi | uredi kodo]

Običajni porto ruby ​​je najbolj razširjena vrsta; po fermentaciji se hrani v cisternah iz betona ali nerjavnega jekla, da se prepreči oksidativno staranje ter ohranita živo rdeča barva in polna sadna nota.[13] Vino se običajno meša tako, da ustreza slogu blagovne znamke, pod katero se bo prodajalo. Pred stekleničenjem se vino bistri in hladno filtrira; praviloma se s staranjem ne izboljša, čeprav vrhunska vina ruby, kot so LBV (Late Bottled Vintage), zorijo v lesu od štiri do šest let.[13]

Reserve

[uredi | uredi kodo]

Reserve ruby ​​je vrhunski port tipa ruby, ki ga je odobrila ocenjevalna komisija inštituta IVDP (Câmara de Provadores). Leta 2002 je IVDP prepovedal uporabo izraza »vintage character« (značaj letnika), saj port reserve ruby ​​ni izviral iz enega samega letnika (običajno je šlo za mešanico več letnikov vina ruby) in ni imel značilnih lastnosti porta tipa vintage.[14]

Late Bottled Vintage (LBV)

[uredi | uredi kodo]

Port tipa »late bottled vintage« (pogosto imenovan kar LBV) je bil prvotno vino, namenjeno polnjenju kot port tipa vintage, vendar je zaradi pomanjkanja povpraševanja ostalo v sodu dlje, kot je bilo načrtovano. Sčasoma sta se izoblikovala dva različna sloga tega vina; oba se starata v sodih in polnita v steklenice od štiri do šest let po letniku trgatve, vendar je eden od slogov pred polnjenjem bistren in filtriran, drugi pa ne.[15] Portugalske hiše porta pogosteje proizvajajo LBV brez filtriranja, medtem ko britanske hiše običajno proizvajajo filtrirane različice. Če na steklenici ni posebne navedbe, je LBV verjetno v določeni meri bistren in filtriran.

Naključni nastanek porta LBV je privedel do tega, da si njegovo izumitev lasti več podjetij. Najzgodnejša znana omemba porta s tem imenom na trgovskem seznamu se nahaja v katalogu združenja The Wine Society iz leta 1964; v njem je navedeno vino Fonseca Quinta Milieu iz leta 1958, ki je bilo leta 1964 polnjeno v Združenem kraljestvu. Do letnika 1962 so LBV že proizvajali na Portugalskem in ga polnili pod to oznako.

Namen porta LBV je ponuditi izkušnjo, podobno pitju porta tipa vintage, vendar brez potrebe po dolgotrajnem staranju v steklenici. To mu do določene mere tudi uspeva, saj dodatna leta oksidativnega staranja v sodu pospešijo zorenje vina.

Nefiltriran

[uredi | uredi kodo]

Nefiltrirani porti LBV se večinoma polnijo z običajnimi plutovinastimi zamaški in jih je treba dekantirati; če se starajo v steklenici, četudi le kratek čas, se v njih nabere usedlina. Po dekantiranju jih je priporočljivo zaužiti v nekaj dneh. Novejše polnitve so označene z napisom »unfiltered« (nefiltriran), »bottle matured« (zorel v steklenici) ali obema. V skladu s predpisi iz leta 2002 morajo biti steklenice z oznako »bottle matured« pred prodajo vsaj tri leta starane v steklenici. Pred letom 2002 so ta slog pogosto tržili kot »tradicionalni« (traditional), kar pa danes ni več dovoljeno. Kakovost nefiltriranega vina LBV se običajno izboljša z dodatnim staranjem v steklenici.[15] Vrhunska vina LBV se lahko starajo skoraj tako dolgo kot portovci tipa »vintage«; pri slepem okušanju jih je pogosto težko ločiti od slednjih.

Filtrirano

[uredi | uredi kodo]

Prednost filtriranega vina LBV je, da je pripravljeno za takojšnje pitje brez pretakanja (dekantiranja); običajno je polnjeno v steklenico z zamaškom, ki ga je mogoče preprosto ponovno zapreti. Vendar pa številni vinski strokovnjaki menijo, da ima ta priročnost svojo ceno, saj postopek filtracije vinu odvzame del njegovega značaja.[16]

Filtrirani portovci LBV so ob prihodu na trg običajno že pripravljeni za pitje in so praviloma lažjega telesa kot portovci tipa »vintage«. Tudi kakovost filtriranih vin LBV se lahko z leti izboljša, vendar le v omejeni meri.

Crusted port

[uredi | uredi kodo]

Porto tipa »crusted« je običajno mešanica vin iz več letnikov.[17] Za razliko od porta tipa »vintage«, ki mora izvirati iz grozdja enega samega letnika, ta vrsta vinarju omogoča, da kar najbolje izkoristi različne značilnosti posameznih letnikov.

Porto »crusted« se polni v steklenice nefiltriran in zamašen s klasičnim plutovinastim zamaškom. Tako kot porto »vintage« ga je treba pred pitjem pretočiti v karafo.[18][19] Večina proizvajalcev porta te vrste ne proizvaja redko; gre za občasne, omejene serije, ki po značaju ležijo nekje med porti tipa LBV in »vintage«, vendar brez omejitve, da morajo izvirati iz enega samega letnika.

Porto »vintage«

[uredi | uredi kodo]
Porto »vintage« Delaforce, letnik 1985

Porti »vintage« so vrhunski predstavniki kategorije Ruby, pridelani iz najboljšega grozdja. Pred polnjenjem v steklenice se lahko največ dve leti in pol starajo v sodih ali posodah iz nerjavnega jekla; zasnovani so tako, da se v steklenici starajo še nadaljnjih 10 do več kot 40 let, preden dosežejo starost, primerno za uživanje. Ker se v sodu starajo le kratek čas, ohranijo temno rubinasto barvo in arome svežega sadja. Izjemni primerki portov »vintage« lahko svojo kompleksnost razvijajo še desetletja po polnjenju. Nič nenavadnega ni, če so steklenice iz 19. stoletja še vedno v odličnem stanju za uživanje. Najstarejši znani porto »vintage«, ki je bil leta 2018 še vedno na voljo pri proizvajalcu, je Ferreira iz leta 1815.[20] Na degustaciji leta 1815 so ga opisali kot vino z »izrazito začimbno aromo – cimet, poper in ingver – ter pridihom eksotičnega lesa, joda in voska«.[21]

Porto »vintage« je v celoti pridelan iz grozdja uradno razglašenega letnika. Čeprav gre za najbolj priznano vrsto porta, ta po obsegu proizvodnje in prihodkih predstavlja le približno dva odstotka celotne proizvodnje porta. V dolini Douro se ne razglasi vsako leto za letnik »vintage«. Odločitev o razglasitvi letnika pade v začetku drugega leta po trgatvi. O tem odloča vsaka posamezna hiša porta, ki jo pogosto imenujejo »shipper« (trgovec oziroma izvoznik).

Velik del kompleksnega značaja staranega porta »vintage« izvira iz nenehnega počasnega razpadanja trdnih delcev grozdja v vsaki steklenici. Te trdne snovi so pri uživanju vina nezaželene, zato port z oznako letnika (vintage port) pred pretakanjem v karafo in serviranjem običajno potrebuje čas, da se usedlina posede.

Port z oznako letnika iz posameznega posestva (Single Quinta Vintage Port)

[uredi | uredi kodo]

Porti tipa »single quinta« so vina, ki izvirajo z enega samega posestva; to jih loči od običajnih portov z oznako letnika, ki jih polnijo velike hiše in so lahko pridelani iz grozdja z več različnih posestev. Večina velikih hiš, ki pridelujejo port, polni tudi vino z oznako »single quinta«, vendar le v letih, ko ne razglasijo svojega običajnega porta z oznako letnika. V takšnih letih vino z njihovega najboljšega posestva kljub temu stekleničijo z oznako letnika, namesto da bi ga uporabili za pridelavo portov nižjih kakovostnih razredov.[15]

Rosé

[uredi | uredi kodo]

Rosé port je novejša različica porta, ki sta jo leta 2008 prvič predstavili hiši Poças in Croft (slednja je del skupine Taylor Fladgate Partnership). Tehnično gledano gre za port tipa »ruby«, vendar je fermentiran podobno kot rosé vino – z omejenim stikom z grozdnimi kožicami, kar vinu daje značilno rožnato barvo.

Tawny

[uredi | uredi kodo]

Portovci tipa tawny so vina, običajno pridelana iz rdečega grozdja, ki se starajo v lesenih sodih, kjer so izpostavljena počasni oksidaciji in izhlapevanju. Zaradi oksidacije dobijo zlato-rjavo barvo in razvijejo arome po oreščkih; mešajo se tako, da ustrezajo slogu posamezne hiše. Zaradi počasnega izhlapevanja imajo ti portovci bolj koncentriran in sirupast značaj, kar še posebej velja za starejše primerke, pri katerih je prišlo do največjega izhlapevanja. So sladki ali polsuhi in se običajno pijejo kot desertna vina, lahko pa se podajo tudi k glavni jedi.[22]:492

Če je portovec označen kot tawny, vendar brez navedbe starosti, gre za osnovno mešanico vina, ki se je staralo v lesenih sodih – običajno od tri do sedem let.

Portovec tipa »Reserve Tawny« (ki ga proizvajajo hiše, kot so Borges, Calem, Croft, Cruz, Graham, Kopke in druge) se stara približno sedem let.[23]

Nad to kategorijo so portovci tawny z navedbo starosti, ki predstavljajo mešanico več letnikov. Ciljni starostni profil (leta zorenja v lesu) je naveden na etiketi; običajno gre za 10, 20, 30, 40 ali celo 50 let. Te portovce proizvaja večina hiš.

V nekaterih državah, na primer v Kanadi[24] in Avstraliji,[25] se izraz »tawny« lahko uporablja tudi za opis katerega koli vina v slogu portovca, ki ni bilo pridelano na Portugalskem, v skladu z dogovorom z EU.

Colheita

[uredi | uredi kodo]

Portovec tipa Colheita je portovec tawny iz enega samega letnika,[26][27] ki se stara vsaj sedem let; na steklenici je namesto kategorije starosti (10, 20 let itd.) navedeno leto trgatve. Portovca Colheita ne smemo zamenjati s portovcem tipa »Vintage«: portovec vintage po trgatvi v sodu preživi le približno 18 mesecev in nato zori v steklenici, medtem ko lahko Colheita pred stekleničenjem in prodajo v lesenih sodih zori 20 ali več let.

Garrafeira

[uredi | uredi kodo]

Garrafeira je nenavaden in redek slog vina z navedbo letnika, ki združuje oksidativno zorenje v lesenih sodih z nadaljnjim reduktivnim zorenjem v velikih steklenih posodah (t. i. demijohnih). Predpisi organa IVDP zahtevajo, da vina pred stekleničenjem določen čas – običajno od tri do šest let – zorijo v lesu, čemur sledi še vsaj osem let zorenja v steklu. V praksi je čas zorenja v steklu pogosto precej daljši. Ta slog je tesno povezan s podjetjem Niepoort, čeprav obstajajo tudi drugi proizvajalci. Njihove temno zelene steklene posode, znane kot *bon-boni*, imajo prostornino približno 11 litrov. Nekateri poznavalci pravijo, da ima Garrafeira rahel priokus po slanini; vzrok za to je lahko izločanje določenih olj med drugo fazo zorenja, zaradi česar se na površini vina v steklenici ustvari tanek film.

Zmedo lahko povzroči dejstvo, da se oznaka Garrafeira včasih pojavi tudi na etiketah zelo starih vin tipa tawny, pri katerih gre za vina izjemne starosti.

Beli porto

[uredi | uredi kodo]

Beli porto se prideluje iz belih sort grozdja, kot so Malvasia Fina, Donzelinho, Gouveio, Codega in Rabigato. Mladi beli portovci so pogosto označeni glede na stopnjo sladkosti: suhi, sladki in lagrima (slednji je izjemno sladek). Leta 1934 je hiša Taylor predstavila Chip Dry, nov slog belega aperitivnega porta. Pridelujejo ga iz tradicionalnih belih sort grozdja, pri čemer se v poznejši fazi fermentacije – potem ko se je večji del sladkorja že pretvoril v alkohol – doda vinski destilat (brandy), kar vinu podeli značilno suhost. Proizvajajo tudi bele portovce tipa colheita.

Letniki

[uredi | uredi kodo]
Steklenica portovca tipa vintage (letniškega portovca) Quinta do Noval iz leta 1963

Izraz vintage (letnik) ima v kontekstu portovca poseben pomen. Čeprav beseda vintage preprosto označuje leto pridelave vina, večina proizvajalcev letniškega portovca (t. i. vintage port) polni steklenice z oznako letnika le v najboljših letih – le nekajkrat na desetletje. To je v nasprotju s t. i. drugimi vini (second wines), pri katerih proizvajalci (predvsem iz Bordeauxa) skoraj vsako leto na trg pošljejo vrhunsko vino z oznako letnika, v nekaterih letih pa tudi vina nižje kakovosti.

Če se hiša portovca odloči, da je vino dovolj kakovostno za oznako vintage, pošlje vzorce v odobritev organu IVDP in uradno razglasi letnik. V zelo dobrih letih svoje letnike razglasi skoraj vsa ponudba hiš portovca.

V vmesnih letih proizvajalci mešanih letniških portovcev ne razglasijo svojega paradnega konja, pogosto pa razglasijo letnik posameznega posestva (quinta), na primer Dow's Quinta do Bomfim in Taylor's Quinta de Vargellas iz leta 1996. Nekatere hiše razglasijo letnik v vseh letih razen v najslabših: Quinta do Vesuvio je razglasila letnik vsako leto, z izjemo let 1993, 2002 in 2014.

Izboljšane tehnologije pridelave vina in boljše vremenske napovedi v času trgatve so povečale število let, v katerih je mogoče razglasiti letnik. Čeprav so bila leta, ko sta bila razglašena le eno ali dve vini, je minilo že več kot trideset let, odkar ni bilo razglašenega prav nobenega letnika.

Večina proizvajalcev je leti 2017 in 2016 razglasila za letnika (vintage),[28] prav tako leto 2011.[29] The quality of the grape harvest was attributed to ideal rainfall and temperature.[30] Kakovost grozdja je bila pripisana idealni količini padavin in temperaturam.[30] Druga nedavna leta, za katera je bila razglasitev letnika široko razširjena, so bila 2007, 2003, 2000, 1997 in 1994.[29]

Shranjevanje in postrežba

[uredi | uredi kodo]

Portovec je treba, tako kot druga vina, hraniti v hladnem (vendar ne mrzlem) in temnem prostoru (saj svetloba lahko škoduje vinu) pri enakomerni temperaturi (na primer v kleti). Steklenico hranimo ležeče, če ima plutovinast zamašek ali pokonci, če ima drug tip zamaška.[31] Z izjemo belega portovca, ki se lahko postreže ohlajen, se portovec običajno postreže pri temperaturi med 15 in 20 °C. Portovec tipa tawny se lahko postreže tudi nekoliko hladnejši.[32]

Pri nefiltriranih portovcih (kot so vintage, crusted in nekateri LBV portovci) se v steklenici tvori usedlina (ali skorja), zato jih je treba pretočiti v karafo (dekantirati). Ta postopek vinu omogoči tudi, da zadiha (se pomeša s kisikom).[33]

Tradicionalni način odpiranja portovca tipa vintage je z uporabo posebnih klešč za portovec. Klešče segrejemo nad plamenom in jih namestimo na vrat steklenice. Vrat nato ohladimo s hladno vodo, kar povzroči čist prelom stekla. S tem se izognemo uporabi odpirača za vino na starem zamašku, ki bi sicer lahko razpadel in se zdrobil v vino.

Odprt portovec je praviloma obstojnejši od vin, ki niso obogatena z alkoholom, vendar ga je vseeno najbolje porabiti v krajšem času. Portovci tipa tawny so po odprtju lahko obstojni več mesecev; ker so dlje časa zoreli v sodih, so bili že izpostavljeni znatni oksidaciji. Stare portovce tipa vintage je najbolje popiti v nekaj dneh po odprtju, medtem ko lahko mlajše portovce tipa ruby (vključno z vintage in LBV portovci) hranimo odprte več tednov ali celo mesecev, če so zelo mladi.[34][35]

V Združenem kraljestvu tradicija narekuje, da se portovec na uradni večerji podaja v smeri urinega kazalca oziroma v levo (angleška beseda za levo, port, se ujema z imenom vina) in da se steklenica ali karafa med kroženjem ne sme dotakniti mize,[36] čeprav nekatere kulture to tradicijo zavračajo.[37] Če gost ne poda naprej vina port, ga lahko drugi za mizo vprašajo: »Ali poznate škofa iz Norwicha?«[38] – to vprašanje tiste, ki poznajo zgodbo, opomni, naj podajo vino, tistim, ki je še niso slišali, pa ponudi priložnost, da jo izvedo.

Instituto dos Vinhos do Douro e do Porto

[uredi | uredi kodo]

Inštitut za vina Douro in Porto (Instituto dos Vinhos do Douro e do Porto) je uradni organ v okviru portugalskega ministrstva za kmetijstvo in ključna ustanova za promocijo panoge ter širjenje znanja o pridelavi portovca. Pred tem je deloval pod imenom Instituto do Vinho do Porto.[39]

Hiše portovca

[uredi | uredi kodo]

Proizvajalce portovca pogosto imenujejo »trgovci« (angleško shippers). V zgodnjem obdobju trgovine s portovcem so bile številne najvplivnejše trgovske družine britanske (angleške in škotske) ter irske; to zgodovino še danes odražajo imena številnih najbolj znanih znamk portovca, kot so Dow’s, Graham's, Sandeman, Churchill's, Cockburn's in Taylor’s. Z leti so v panogi pomembno vlogo prevzeli tudi portugalski trgovci ter tisti v nizozemski in nemški lasti.

Mesto Porto, ki je uvrščeno na seznam svetovne dediščine, je dom številnih znanih hiš portovca; te so v bližini reke Douro, kar olajša transport vina. Nekatere od teh hiš so zasebne, druge pa so odprte za javnost in ponujajo vodene oglede.[40][41]

Kot zgodovinsko zdravilo

[uredi | uredi kodo]

V preteklosti se je portovec uporabljal kot zdravilno sredstvo. Britanski premier William Pitt mlajši je kot deček prejemal portovec za zdravljenje protina. Pri 14 letih (leta 1773) je začel piti po eno steklenico na dan, kot navaja J. Ehrman v delu The Younger Pitt (1969).[42] Znano je sicer, da prekomerno uživanje alkohola poslabša simptome protina.

Pogost motiv v romanih Anthonyja Trollopea je naklonjenost uglednih starejših gospa do portovca, kar opravičujejo s trditvijo, da gre za »zdravilo«.

Kemija

[uredi | uredi kodo]

Staran portovec vsebuje skupino modrikastih fenolnih pigmentov, imenovanih portosini (vinilpiranoantocianini),[43] ter oksovitisin A – vrsto piranoantocianina s komponento 2-pirona.[44]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Porter, Darwin & Danforth Price (2000) Frommer's Portugal 16th ed. IDG Books Worldwide, Inc. ISBN 0-02-863601-5
  2. ↑ PontoPR. »Introduction«. www.ivdp.pt (v portugalščini). Pridobljeno 14. februarja 2026.
  3. 1 2 »Labelling of wine and certain other wine sector products«. Eur-Lex (v angleščini). European Union. Pridobljeno 18. junija 2023.
  4. 1 2 »Office of the Law Revision Counsel, U.S. House of Representatives«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. maja 2013.
  5. ↑ Stevenson, Tom (2007). The Sotheby's Wine Encyclopedia. Sotheby's (4th izd.). New York City: DK. ISBN 978-0-7566-3164-2. OCLC 148799493.
  6. ↑ Porter, Darwin & Danforth Price (2000) Frommer's Portugal 16th ed., p. 402. IDG Books Worldwide, Inc. ISBN 0-02-863601-5
  7. 1 2 Robinson, Jancis, ur. (2006). The Oxford companion to wine (3rd izd.). Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-860990-6. OCLC 70699042.
  8. ↑ Mayson (1999), Port and the Douro, p. 93
  9. ↑ »Global Port Volume Slips, But Premiumization Well Underway in U.S.«. Shanken News Daily. 5. junij 2014. Pridobljeno 27. novembra 2015.
  10. ↑ »Global Statistics (2023)«. Pridobljeno 26. oktobra 2024.
  11. ↑ Alcohol Levels and Wine. Grape Radio. 29. junij 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. novembra 2016. Pridobljeno 1. februarja 2024.
  12. ↑ Smith, Hamish (10. januar 2014). »Bright Outlook Port Side«. Drinks International. Pridobljeno 20. novembra 2015.
  13. 1 2 »Ruby Port«. The Port Wine Store. Pridobljeno 1. februarja 2024. Ruby Port is young, full-bodied, blended in the style of individual port producers. It is aged for two or three years in large vats to keep oxidation to a minimum. ... Premium Rubys are of better quality and aged in wood for four to six years.
  14. ↑ »Vintage Character«. Berry Bros. & Rudd. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. novembra 2020. Pridobljeno 28. oktobra 2013.
  15. 1 2 3 Mayson, Richard (15. avgust 2014). »Vintage Port«. Decanter. Time (UK). Pridobljeno 29. maja 2018.
  16. ↑ Lipson, Larry (26. maj 2006). »To filter or not to filter? That is the question«. L.A. Daily News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2006. Pridobljeno 28. septembra 2006.
  17. ↑ Mayson, Richard (15. avgust 2014). »Know your Port«. Decanter. Time (UK). Pridobljeno 29. maja 2018.
  18. ↑ »Crusted Port«. Fonseca Porto. Fonseca Port Wine. Pridobljeno 29. maja 2018.
  19. ↑ »Graham's Crusted Port«. Graham's Port. Pridobljeno 29. maja 2018.
  20. ↑ »Sotheby's auctions 1815 'Waterloo Vintage' port for record sum«. Algarve Daily News. 8. maj 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. septembra 2026. Pridobljeno 15. maja 2018.
  21. ↑ Alexander, Saffron (1. maj 2015). »Rare bottle of port that dates from Battle of Waterloo to be auctioned«. The Telegraph. Telegraph Media Group Limited. Arhivirano iz spletišča dne 11. januarja 2022. Pridobljeno 15. maja 2018.
  22. ↑ Porter, Darwin (2000). Frommer's Portugal. Danforth Prince (16th izd.). Foster City, CA: IDG Books Worldwide. ISBN 0-02-863601-5. OCLC 43689483.
  23. ↑ Mayson, Richard (10. december 2016). »Understanding Tawny Port«. Decanter (v ameriški angleščini). Pridobljeno 21. junija 2019.
  24. ↑ Bell, Robert. »They called it Port«. Wines of Canada. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2019. Pridobljeno 29. decembra 2019.
  25. ↑ »Labelling law change: Australian 'sherry' and 'port' forbidden«. Australian Food News. Pridobljeno 16. avgusta 2021.
  26. ↑ »What's the difference between Vintage Port, Late-Bottled Vintage, and Colheita?«. Wine Spectator. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. maja 2018. Pridobljeno 15. maja 2018.
  27. ↑ T., Stewart. »What is Colheita Port?«. For the Love of Port. Pridobljeno 15. maja 2018.
  28. ↑ Millar, Rupert (23. maj 2018). »2016 Port: 'Classic' But Tiny«. The Drinks Business. Pridobljeno 29. maja 2018.
  29. 1 2 Antunes, Luis (24. april 2013). »Major Port Houses Declare 2011 Vintage«. Wine Spectator. Pridobljeno 27. novembra 2015.
  30. ↑ Ahmed, Sarah (29. april 2013). »Tried & tasted: Sandeman, Ferreira & Offley 2011 Vintage Ports«. thewinedetective.co.uk/. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. aprila 2018. Pridobljeno 27. novembra 2015.
  31. ↑ »Storing«. Portwine.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. februarja 2009. Pridobljeno 27. decembra 2007.
  32. ↑ »Enjoying«. Portwine.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2007. Pridobljeno 27. decembra 2007.
  33. ↑ »Decanting port Info«. UKwinesOnline. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2016. Pridobljeno 3. julija 2008.
  34. ↑ »Words About Port: A quick overview«. Wine Lovers' Page. Pridobljeno 11. januarja 2023.
  35. ↑ Voss, Rogeer (26. oktober 2012). »5 Misconceptions of Vintage Port«. Wine Enthusiast Magazine.
  36. ↑ »Pass the Port: Why do you pass to the left«. The Telegraph. 26. september 2009. Arhivirano iz spletišča dne 11. januarja 2022. Pridobljeno 27. septembra 2010.
  37. ↑ »How to Serve Vintage Port«. vintageport.biz. Pridobljeno 11. januarja 2023.
  38. ↑ »The Bishop of Norwich«. Taylor Fladgate. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2014. Pridobljeno 7. avgusta 2014.
  39. ↑ »The Port and Douro Wines Institute«. Pridobljeno 25. septembra 2010.
  40. ↑ Ames, Paul (2. avgust 2016). »The world's most stunning wine region?« (v angleščini). CNN. Pridobljeno 12. februarja 2019.
  41. ↑ »Caves do Vinho do Porto – AEVP«. Oporto Guide. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. februarja 2019. Pridobljeno 12. februarja 2019.
  42. ↑ Ehrman, John (2004). The Younger Pitt. London: Constable. ISBN 978-1-84529-142-6. OCLC 1181745660.
  43. ↑ Mateus, N; Oliveira, J; Haettich-Motta, M; De Freitas, V (2004). »New Family of Bluish Pyranoanthocyanins«. Journal of Biomedicine & Biotechnology. 2004 (5): 299–305. doi:10.1155/S1110724304404033. PMC 1082895. PMID 15577193.
  44. ↑ He, Jingren; Oliveira, Joana; Silva, Artur M. S.; Mateus, Nuno; De Freitas, Victor (2010). »Oxovitisins: A New Class of Neutral Pyranone-anthocyanin Derivatives in Red Wines«. J. Agric. Food Chem. 58 (15): 8814–8819. Bibcode:2010JAFC...58.8814H. doi:10.1021/jf101408q. PMID 20608752.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Portovec&oldid=6761390«